Benzilpiperazin - je rekreativna psihoaktivna snov iz skupine piperazinov, ki ima psihostimulativne in evforogene učinke, podobne amfetaminu. Piperazinski derivati sestavljajo skupino kemično spremenjenih dizajnerskih drog, ki izhajajo iz piperazina, šestčlenskega obroča z dvema nasprotno razporejenima dušikovima atomoma. Benzilpiperazini vključujejo N-benzilpiperazin (BZP) in 1-(3,4-metilendioksibenzil)-piperazin (MDBP). Pogosti fenilpiperazini so 1-(3-trifluorometilfenil) piperazin (TFMPP), 1-(3-klorofenil) piperazin. Kemična modifikacija piperazinskih spojin omogoča nezakonitim proizvajalcem, da zaobidejo vladne zakone, in spodbuja njihovo široko distribucijo pod različnimi imeni: "Rapture", "Frenzy", "Bliss", "Charge", "Herbal ecstasy", "A2", "Legal X" in "Legal E". Sprva je BZP leta 1944 sintetiziralo podjetje Burroughs, Wellcome & Co iz Wellcome Research Laboratories v Veliki Britaniji. Preizkušali so ga kot anthelmintik za zdravljenje črevesnih okužb z glistami, vendar so zaradi večje učinkovitosti in manj neželenih učinkov dali prednost piperazinu. Skupina benzilpiperazinov vključuje: 2C-B-BZP, 3-Me-BZP, befuralin, bifeprunox, bucizin, klorbenzoksamin, DBZP, fipeksid, imatinib, MBZP, MDBZP, meklozin, MeOP, piberalin, piribedil, RN-1747, sunifiram, trimetazidin, TFMCPP, vesnarinon.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so BZP obravnavali kot potencialni antidepresiv, vendar zaradi velike možnosti zlorabe ni bil izbran kot tak. Konec 90. let 20. stoletja ga je novozelandska mladina popularizirala kot legalno drogo za zabave s stimulativnimi učinki (samozavest, zgovornost, evforija, vedrina, povečanje energije in socializacija), zato je postal tako razširjen. V osemdesetih letih 20. stoletja so znanstveniki z Medicinske univerze Semmelweis na Madžarskem sintetizirali derivat benzilpiperazina - N-benzil-piperazin-pikolinil fumarat kot antidepresiv. Poimenovali so ga EGYT-475. Zaradi psihoaktivnih lastnosti, zakonskega statusa v številnih državah in zavajajoče varnosti je rekreativna uporaba derivatov piperazina postala priljubljena kot alternativa amfetaminu, kljub številnim eksperimentalnim, kliničnim in epidemiološkim študijam, v katerih je bila povezana s hudim serotoninskim sindromom, hepatotoksičnostjo, duševnimi motnjami in veliko možnostjo zlorabe.
Novozelandski uporabniki so menili, da je pravni status zagotovilo za čistost BZP, medtem ko so ga proizvajalci sintetizirali brez nadzora. Nalepke na izdelkih so pri kupcu ustvarjale lažen vtis, da zagotovo ve, kaj dobiva. Številni uporabniki so podcenjevali učinke tablet in jih opisovali kot zmerne. Poleg tega so bile tablete, ki so vsebovale BZP, družbeno sprejemljive in široko dostopne, saj ni bilo zakonskih omejitev. Sčasoma se je pojavila zamisel, da BZP uporabnika spodbuja k uporabi drugih prepovedanih drog ("gateway") ali pa uporabnikom prepovedanih drog zagotavlja zakonito alternativo. V nekaterih študijah je omenjeno, da je bil kmalu zatem sintetiziran befuralin - (DIV-145; 1-benzofuran-2-il-(4-benzilpiperazin-1-il)-metanon) in dan v klinično preskušanje kot antidepresiv. Benzilpiperazin se uporablja peroralno v obliki kapsul, tablet, tekočine, intranazalno pa v obliki prahu.
BZP je diamin, ki nima stereoizomerov. Snov se proizvaja v obliki proste baze ali hidrokloridne soli, ima molekulsko formulo C11H16N2 in molekulsko maso 249,19 g/mol. Glavna oblika je videti kot rumenkasto zelena tekočina, katere konstanta (pKA) je 9,02 (20 °C). Hidrokloridna sol ima videz bele trdne snovi, topne v vodi, ki draži oči, dihala in kožo. Zlahka se sintetizira kot rezultat reakcije med piperazin monohidrokloridom in benzilkloridom, ki sta lahko dostopni kemični spojini.
Farmakokinetika in farmakodinamika.
Farmakokinetični parametri BZP niso v celoti raziskani, dejstvo pa je, da se v prvi fazi hidroksilira in dealkilira ter ima tri presnovne tarče: aromatski obroč, benzilni ogljik in piperazinsko spojino. Aromatski obroč se preoblikuje s postopkom enojne aromatske hidroksilacije, pri čemer nastaneta 4-hidroksi-BZP in 3-hidroksi-BZP, ter tudi s postopkom dvojne aromatske hidroksilacije z naknadno metilacijo in nastankom 4-hidroksi-3-metoksi-BZP. Tudi metabolna dealkilacija benzilnih in piperazinskih ogljikovih atomov vodi do nastanka benzilamina in N-benzilentilenediamina. Hidroksilirane spojine so lahko vključene tudi v reakcije druge faze presnove, se delno pretvorijo in izločijo v obliki sulfatnih ali glukoronidnih spojin. Glede na najnovejše študije so v presnovo BZP vključeni številni encimi: P450 (CYP), ki katalizira reakcije prve faze (hidroksilacija in dealkilacija), katehol-O-metil-transferaza, ki katalizira metilacijo dihidroksi metabolita, sulfotransferaza (SULT) in uridin-difosfat-glukuronil-transferaza, odgovorna za nastanek konjugatov sulfata in glukoronida. Poleg tega lahko pojav genetskih encimskih polimorfizmov prispeva k interindividualni variabilnosti stopnje toksičnosti benzilpiperazina. Glede vloge encimov CYP je bilo v študijah in vitro ugotovljeno naslednje mesto delovanja njegovih izoform: (28 %)<CYP3A4 (54 %)<CYP1A2 (74 %).
V študijah Tsutsumi 2006 je bilo navedeno, da se je v 48 urah po dajanju BZP v odmerku 6 mg/kg BZP 25 % snovi izločilo v nespremenjeni obliki. Skoraj 50 % metabolita se je izločilo v obliki glukoronidnih konjugatov in manj v obliki sulfatnih konjugatov. Največjo koncentracijo BZP v urinu so določili po 4 urah od vnosa. Po 48 urah ga sploh ni bilo mogoče zaznati, hkrati pa je bila najvišja koncentracija metabolitov določena po 8 urah. Dokazana je bila izredno visoka toksičnost metabolitov 3-OH-BZP in 4-OH-BZP za jetra in ledvice. Največja koncentracija v plazmi je bila dosežena po 75 minutah, indikator AUC 212.000 ng/ml z mejo določljivosti 5 ng/ml, največja koncentracija v plazmi pa je bila 262,7 ng/ml. Razpolovni čas eliminacije je bil 5,5 ure, očistek je bil 99 l/uro. Približno 6 % odmerka (6 mg) se je izločilo v nekonjugirani obliki, nekonjugirana metabolita 4-OH-BZP in 3-OH- BZP pa sta predstavljala le 0,11 %.V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so BZP obravnavali kot potencialni antidepresiv, vendar zaradi velike možnosti zlorabe ni bil izbran kot tak. Konec 90. let 20. stoletja ga je novozelandska mladina popularizirala kot legalno drogo za zabave s stimulativnimi učinki (samozavest, zgovornost, evforija, vedrina, povečanje energije in socializacija), zato je postal tako razširjen. V osemdesetih letih 20. stoletja so znanstveniki z Medicinske univerze Semmelweis na Madžarskem sintetizirali derivat benzilpiperazina - N-benzil-piperazin-pikolinil fumarat kot antidepresiv. Poimenovali so ga EGYT-475. Zaradi psihoaktivnih lastnosti, zakonskega statusa v številnih državah in zavajajoče varnosti je rekreativna uporaba derivatov piperazina postala priljubljena kot alternativa amfetaminu, kljub številnim eksperimentalnim, kliničnim in epidemiološkim študijam, v katerih je bila povezana s hudim serotoninskim sindromom, hepatotoksičnostjo, duševnimi motnjami in veliko možnostjo zlorabe.
Novozelandski uporabniki so menili, da je pravni status zagotovilo za čistost BZP, medtem ko so ga proizvajalci sintetizirali brez nadzora. Nalepke na izdelkih so pri kupcu ustvarjale lažen vtis, da zagotovo ve, kaj dobiva. Številni uporabniki so podcenjevali učinke tablet in jih opisovali kot zmerne. Poleg tega so bile tablete, ki so vsebovale BZP, družbeno sprejemljive in široko dostopne, saj ni bilo zakonskih omejitev. Sčasoma se je pojavila zamisel, da BZP uporabnika spodbuja k uporabi drugih prepovedanih drog ("gateway") ali pa uporabnikom prepovedanih drog zagotavlja zakonito alternativo. V nekaterih študijah je omenjeno, da je bil kmalu zatem sintetiziran befuralin - (DIV-145; 1-benzofuran-2-il-(4-benzilpiperazin-1-il)-metanon) in dan v klinično preskušanje kot antidepresiv. Benzilpiperazin se uporablja peroralno v obliki kapsul, tablet, tekočine, intranazalno pa v obliki prahu.
BZP je diamin, ki nima stereoizomerov. Snov se proizvaja v obliki proste baze ali hidrokloridne soli, ima molekulsko formulo C11H16N2 in molekulsko maso 249,19 g/mol. Glavna oblika je videti kot rumenkasto zelena tekočina, katere konstanta (pKA) je 9,02 (20 °C). Hidrokloridna sol ima videz bele trdne snovi, topne v vodi, ki draži oči, dihala in kožo. Zlahka se sintetizira kot rezultat reakcije med piperazin monohidrokloridom in benzilkloridom, ki sta lahko dostopni kemični spojini.
Farmakokinetika in farmakodinamika.
Farmakokinetični parametri BZP niso v celoti raziskani, dejstvo pa je, da se v prvi fazi hidroksilira in dealkilira ter ima tri presnovne tarče: aromatski obroč, benzilni ogljik in piperazinsko spojino. Aromatski obroč se preoblikuje s postopkom enojne aromatske hidroksilacije, pri čemer nastaneta 4-hidroksi-BZP in 3-hidroksi-BZP, ter tudi s postopkom dvojne aromatske hidroksilacije z naknadno metilacijo in nastankom 4-hidroksi-3-metoksi-BZP. Tudi metabolna dealkilacija benzilnih in piperazinskih ogljikovih atomov vodi do nastanka benzilamina in N-benzilentilenediamina. Hidroksilirane spojine so lahko vključene tudi v reakcije druge faze presnove, se delno pretvorijo in izločijo v obliki sulfatnih ali glukoronidnih spojin. Glede na najnovejše študije so v presnovo BZP vključeni številni encimi: P450 (CYP), ki katalizira reakcije prve faze (hidroksilacija in dealkilacija), katehol-O-metil-transferaza, ki katalizira metilacijo dihidroksi metabolita, sulfotransferaza (SULT) in uridin-difosfat-glukuronil-transferaza, odgovorna za nastanek konjugatov sulfata in glukoronida. Poleg tega lahko pojav genetskih encimskih polimorfizmov prispeva k interindividualni variabilnosti stopnje toksičnosti benzilpiperazina. Glede vloge encimov CYP je bilo v študijah in vitro ugotovljeno naslednje mesto delovanja njegovih izoform: (28 %)<CYP3A4 (54 %)<CYP1A2 (74 %).
S TFMPP, ki so ga dajali skupaj z BZP, so dokazali 60-odstotno inhibicijo presnove BZP. Leta 1986 je bilo ugotovljeno, da lahko metaboliti BZP potencirajo sproščanje 3H-noradrenalina (3H-NA), prav tako so imeli antagonistično delovanje na 5-HT. Glede na rezultate študije, ki jo je leta 2007 opravil Nagai, BZP povzroča od DAT odvisno sproščanje [3H]MPP+, vendar ne vpliva na sproščanje [3H]5-HT, ki ga povzroča SERT (v nasprotju z MDMA in TFMPP). BZP v obliki, odvisni od odmerka, zavira ponovni privzem NA ter poveča ravni DA in 5-HT, vendar trikrat manj kot MDMA. V študijah na celicah človeških embrionalnih ledvic so dokazali, da BZP zavira serotoninske transporterje, kar preprečuje ponovni privzem monoaminov (DA, NE in 5-HT v manjši meri). Šibek halucinogeni učinek po uporabi velikega odmerka je posledica vezave BZP na receptor 5-HT2A. 5-HT2B je lokaliziran v prebavilih, zato je odgovoren za periferne neželene učinke, kot so bolečine v epigastriju, slabost in bruhanje. Poleg tega vezava BZP na receptor 5-HT3 povzroča migrenske glavobole.
P 25 % snovi se izloči v nespremenjeni obliki. Skoraj 50 % metabolita se je izločilo v obliki glukoronidnih konjugatov in manj v obliki sulfatnih konjugatov. Največjo koncentracijo BZP v urinu so določili po 4 urah od vnosa. Po 48 urah ga sploh ni bilo mogoče zaznati, hkrati pa je bila najvišja koncentracija metabolitov določena po 8 urah. Dokazana je bila izredno visoka toksičnost metabolitov 3-OH-BZP in 4-OH-BZP za jetra in ledvice. Največja koncentracija v plazmi je bila dosežena po 75 minutah, indikator AUC 212.000 ng/ml z mejo določljivosti 5 ng/ml, največja koncentracija v plazmi pa je bila 262,7 ng/ml. Razpolovni čas eliminacije je bil 5,5 ure, očistek je bil 99 l/uro. Približno 6 % odmerka (6 mg) se je izločilo v nekonjugirani obliki, nekonjugirana metabolita 4-OH-BZP in 3-OH- BZP pa sta predstavljala le 0,11 %.
S TFMPP, ki so ga dajali skupaj z BZP, so dokazali 60-odstotno inhibicijo presnove BZP. Leta 1986 je bilo ugotovljeno, da lahko metaboliti BZP potencirajo sproščanje 3H-noradrenalina (3H-NA), prav tako so imeli antagonistično delovanje na 5-HT. Glede na rezultate študije, ki jo je leta 2007 opravil Nagai, BZP povzroča od DAT odvisno sproščanje [3H]MPP+, vendar ne vpliva na sproščanje [3H]5-HT, ki ga povzroča SERT (v nasprotju z MDMA in TFMPP). BZP v obliki, odvisni od odmerka, zavira ponovni privzem NA ter poveča ravni DA in 5-HT, vendar trikrat manj kot MDMA. V študijah na celicah človeških embrionalnih ledvic so dokazali, da BZP zavira serotoninske transporterje, kar preprečuje ponovni privzem monoaminov (DA, NE in 5-HT v manjši meri). Šibek halucinogeni učinek po uporabi velikega odmerka je posledica vezave BZP na receptor 5-HT2A. 5-HT2B je lokaliziran v prebavilih, zato je odgovoren za periferne neželene učinke, kot so bolečine v epigastriju, slabost in bruhanje. Poleg tega vezava BZP na receptor 5-HT3 povzroča migrenske glavobole.
Klinični učinki benzilpiperazina.
Zaželeni pozitivni učinki benzilpiperazina vključujejo iste učinke, ki so povezani z uporabo amfetamina ali z uporabo MDMA v majhnih odmerkih: empatičnost, manjša evforija, sreča, večja učinkovitost, dobro razpoloženje, psihostimulacija, zmanjšan apetit, "spontani telesni občutki", "kognitivna evforija" in "izboljšanje analize", "organizacija misli" in "pospeševanje misli"., povečan libido ter "spremembe svetlosti" in transformacije, ko je mogoče vizualno za delček sekunde ali za več sekund na območju najmanjšega vidnega kota vizualizirati metamorfoze obrazov ljudi ali predmetov, ki se ob osredotočanju spremenijo v običajne.
Kar zadeva preučevanje akutne toksičnosti, sta za klinično predstavitev značilni resnost in pogostost spodaj navedenih simptomov v padajočem vrstnem redu: palpitacija, tahikardija, arterijska hipertenzija, psihomotorična agitacija, zmedenost, tesnoba in nemir, glavobol, tremor, mydriaza, zadrževanje urina, motnje prebavil, vključno s slabostjo in bruhanjem, bolečine ali nelagodje v trebuhu. Hujši simptomi, ki napovedujejo akutno toksičnost: hipertermija, mioklonični trzljaji, ekstrapiramidne manifestacije, hiperventilacija, dihalna odpoved, krči. V primeru velikega odmerka in bolezni v anamnezi obstaja tveganje za razvoj serotoninskega sindroma, ki se kaže po hudi motorični aktivnosti in hipertermiji ter lahko vodi v rabdomiolizo, ledvično odpoved z razvojem metabolne acidoze, hipoglikemijo, odpoved jeter in sindrom DIC.
Drugi neželeni negativni učinki vključujejo naslednje klinične simptome: povečan srčni utrip in krvni tlak, dehidracija, suha usta, slabost in bruhanje, refleksna sinkopa, krč perifernih malih žil, prehodna erektilna disfunkcija, tesnoba in paranoja, kognitivna utrujenost, razdražljivost, "nemirne noge", motnje spanja s podaljšanjem trajanja faze spanja REM, zaviranje motivacije, iluzije in halucinacije, motnje zavesti, zamegljen vid, disforija, trma in bruksizem, težko dihanje, parestezija, srbenje in potenje, bolečine v mišicah in sklepih; med laboratorijskimi preiskavami se v krvi ugotovi hiponatremija, povečanje koncentracije antidiuretičnega hormona, EKG pokaže sinusno tahikardijo, atrioventrikularno prevodno motnjo, podaljšanje intervala QT.
Način uporabe in odmerki.
Rekreativni odmerek benzilpiperazina za intranazalno uporabo se začne pri 0,5 mg/kg, kar je povezano z minimalnimi učinki, vključno s psihostimulacijo, šibkim evforogenim učinkom in minimalnimi neželenimi učinki, kot so povečano znojenje, vznemirjenost, bruksizem, mydriaza. Srednji odmerki benzilpiperazina so od 1,5 do 3,25 mg/kg. Učinki se pokažejo po 10 minutah in dosežejo vrh v 1 uri po uporabi. Postopoma in počasi izzvenijo v obdobju po učinku. Pri uporabi srednjih odmerkov se glede na čistost snovi in pogostost uporabe pojavijo stabilni izraziti učinki, ki jih spremljajo nekateri zgoraj navedeni neželeni učinki. Verjetnost pojava vsaj 6 neželenih učinkov je skoraj 100 %. Intramuskularno in intravensko dajanje benzilpiperazina je prepovedano zaradi visoke lokalne toksičnosti snovi. Pri peroralnem dajanju je priporočljiva uporaba želatinskih kapsul, z enkratnim zaužitjem začetnega odmerka, ki ne presega 2,5 mg/kg. Čas nastopa začetnih učinkov je od 25 do 45 minut, vrh pa dosežemo po 1,7-2 urah.
Posebna navodila.
V primeru hude vznemirjenosti in agitacije ter paranoje, ki jo povzroča benzilpiperazin, je priporočljivo uporabiti terapijo prvega izbora, ki vključuje benzodiazepine, ki se dajejo intramuskularno; terapija drugega izbora so antipsihotiki, zdravilo prve izbire pa je droperidol, saj ima manj neželenih učinkov (odsotnost podaljšanja QT in ekstrapiramidnih motenj). Odmerke pomirjeval je treba začeti pri 5-10 mg, po potrebi pa lahko po 30 minutah injekcijo ponovite z do 50-odstotnim zmanjšanjem odmerka. V primeru tahikardije do 120 utripov na minuto ali zvišanja krvnega tlaka do 160/90 mmHg je priporočljiva tudi korekcija z benzodiazepini, zdravila druge izbire pa v tem primeru vključujejo: izosorbid dinitrat, nitroglicerin ali klonidin. Kategorično se ne priporoča uporaba b-blokatorjev za zdravljenje, ker lahko paradoksalno povečajo krvni tlak in poslabšajo splošno somatsko stanje bolnika s prevelikim odmerkom benzilpiperazina (in tudi drugih piperazinov). Povečana motorična aktivnost lahko povzroči hipertermijo in posledično izčrpavanje zalog tekočine in elektrolitov. Zato je treba skrbno spremljati tekočinsko bilanco in rehidrirati s kloridno-bikarbonatno-natrijevim tekočinskim pripravkom, ki je na voljo v vsaki trgovini s hrano. V primeru hipertermije nad 38,5 stopinje Celzija je treba poklicati reševalno službo, saj gre za napoved hudega serotoninskega sindroma, zlasti če hipertermija traja več kot 20 minut in se je pojavila spontano, brez telesne aktivnosti. V primeru stabilne hipertermije, ki ne presega 38 stopinj Celzija, običajno zadostujeta zdravljenje z benzodiazepini v majhnih odmerkih in počitek.
Zapleti, povezani z uporabo benzilpiperazina.
Najpogostejši simptomi prevelikega odmerjanja so naslednji:S TFMPP, ki so ga dajali skupaj z BZP, so dokazali 60-odstotno inhibicijo presnove BZP. Leta 1986 je bilo ugotovljeno, da lahko metaboliti BZP potencirajo sproščanje 3H-noradrenalina (3H-NA), prav tako so imeli antagonistično delovanje na 5-HT. Glede na rezultate študije, ki jo je leta 2007 opravil Nagai, BZP povzroča od DAT odvisno sproščanje [3H]MPP+, vendar ne vpliva na sproščanje [3H]5-HT, ki ga povzroča SERT (v nasprotju z MDMA in TFMPP). BZP v obliki, odvisni od odmerka, zavira ponovni privzem NA ter poveča ravni DA in 5-HT, vendar trikrat manj kot MDMA. V študijah na celicah človeških embrionalnih ledvic so dokazali, da BZP zavira serotoninske transporterje, kar preprečuje ponovni privzem monoaminov (DA, NE in 5-HT v manjši meri). Šibek halucinogeni učinek po uporabi velikega odmerka je posledica vezave BZP na receptor 5-HT2A. 5-HT2B je lokaliziran v prebavilih, zato je odgovoren za periferne neželene učinke, kot so bolečine v epigastriju, slabost in bruhanje. Poleg tega vezava BZP na receptor 5-HT3 povzroča migrenske glavobole.
Klinični učinki benzilpiperazina.
Zaželeni pozitivni učinki benzilpiperazina vključujejo iste učinke, ki so povezani z uporabo amfetamina ali z uporabo MDMA v majhnih odmerkih: empatičnost, manjša evforija, sreča, večja učinkovitost, dobro razpoloženje, psihostimulacija, zmanjšan apetit, "spontani telesni občutki", "kognitivna evforija" in "izboljšanje analize", "organizacija misli" in "pospeševanje misli"., povečan libido ter "spremembe svetlosti" in transformacije, ko je mogoče vizualno za delček sekunde ali za več sekund na območju najmanjšega vidnega kota vizualizirati metamorfoze obrazov ljudi ali predmetov, ki se ob osredotočanju spremenijo v običajne.
Kar zadeva preučevanje akutne toksičnosti, sta za klinično predstavitev značilni resnost in pogostost spodaj navedenih simptomov v padajočem vrstnem redu: palpitacija, tahikardija, arterijska hipertenzija, psihomotorična agitacija, zmedenost, tesnoba in nemir, glavobol, tremor, mydriaza, zadrževanje urina, motnje prebavil, vključno s slabostjo in bruhanjem, bolečine ali nelagodje v trebuhu. Hujši simptomi, ki napovedujejo akutno toksičnost: hipertermija, mioklonični trzljaji, ekstrapiramidne manifestacije, hiperventilacija, dihalna odpoved, krči. V primeru velikega odmerka in bolezni v anamnezi obstaja tveganje za razvoj serotoninskega sindroma, ki se kaže po hudi motorični aktivnosti in hipertermiji ter lahko vodi v rabdomiolizo, ledvično odpoved z razvojem metabolne acidoze, hipoglikemijo, odpoved jeter in sindrom DIC.
Drugi neželeni negativni učinki vključujejo naslednje klinične simptome: povečan srčni utrip in krvni tlak, dehidracija, suha usta, slabost in bruhanje, refleksna sinkopa, krč perifernih malih žil, prehodna erektilna disfunkcija, tesnoba in paranoja, kognitivna utrujenost, razdražljivost, "nemirne noge", motnje spanja s podaljšanjem trajanja faze spanja REM, zaviranje motivacije, iluzije in halucinacije, motnje zavesti, zamegljen vid, disforija, trma in bruksizem, težko dihanje, parestezija, srbenje in potenje, bolečine v mišicah in sklepih; med laboratorijskimi preiskavami se v krvi ugotovi hiponatremija, povečanje koncentracije antidiuretičnega hormona, EKG pokaže sinusno tahikardijo, atrioventrikularno prevodno motnjo, podaljšanje intervala QT.
Način uporabe in odmerki.
Rekreativni odmerek benzilpiperazina za intranazalno uporabo se začne pri 0,5 mg/kg, kar je povezano z minimalnimi učinki, vključno s psihostimulacijo, šibkim evforogenim učinkom in minimalnimi neželenimi učinki, kot so povečano znojenje, vznemirjenost, bruksizem, mydriaza. Srednji odmerki benzilpiperazina so od 1,5 do 3,25 mg/kg. Učinki se pokažejo po 10 minutah in dosežejo vrh v 1 uri po uporabi. Postopoma in počasi izzvenijo v obdobju po učinku. Pri uporabi srednjih odmerkov se glede na čistost snovi in pogostost uporabe pojavijo stabilni izraziti učinki, ki jih spremljajo nekateri zgoraj navedeni neželeni učinki. Verjetnost pojava vsaj 6 neželenih učinkov je skoraj 100 %. Intramuskularno in intravensko dajanje benzilpiperazina je prepovedano zaradi visoke lokalne toksičnosti snovi. Pri peroralnem dajanju je priporočljiva uporaba želatinskih kapsul, z enkratnim zaužitjem začetnega odmerka, ki ne presega 2,5 mg/kg. Čas nastopa začetnih učinkov je od 25 do 45 minut, vrh pa dosežemo po 1,7-2 urah.
Posebna navodila.
V primeru hude vznemirjenosti in agitacije ter paranoje, ki jo povzroča benzilpiperazin, je priporočljivo uporabiti terapijo prvega izbora, ki vključuje benzodiazepine, ki se dajejo intramuskularno; terapija drugega izbora so antipsihotiki, zdravilo prve izbire pa je droperidol, saj ima manj neželenih učinkov (odsotnost podaljšanja QT in ekstrapiramidnih motenj). Odmerke pomirjeval je treba začeti pri 5-10 mg, po potrebi pa lahko po 30 minutah injekcijo ponovite z do 50-odstotnim zmanjšanjem odmerka. V primeru tahikardije do 120 utripov na minuto ali zvišanja krvnega tlaka do 160/90 mmHg je priporočljiva tudi korekcija z benzodiazepini, zdravila druge izbire pa v tem primeru vključujejo: izosorbid dinitrat, nitroglicerin ali klonidin. Kategorično se ne priporoča uporaba b-blokatorjev za zdravljenje, ker lahko paradoksalno povečajo krvni tlak in poslabšajo splošno somatsko stanje bolnika s prevelikim odmerkom benzilpiperazina (in tudi drugih piperazinov). Povečana motorična aktivnost lahko povzroči hipertermijo in posledično izčrpavanje zalog tekočine in elektrolitov. Zato je treba skrbno spremljati tekočinsko bilanco in rehidrirati s kloridno-bikarbonatno-natrijevim tekočinskim pripravkom, ki je na voljo v vsaki trgovini s hrano. V primeru hipertermije nad 38,5 stopinje Celzija je treba poklicati reševalno službo, saj gre za napoved hudega serotoninskega sindroma, zlasti če hipertermija traja več kot 20 minut in se je pojavila spontano, brez telesne aktivnosti. V primeru stabilne hipertermije, ki ne presega 38 stopinj Celzija, običajno zadostujeta zdravljenje z benzodiazepini v majhnih odmerkih in počitek.
Zapleti, povezani z uporabo benzilpiperazina.
1. Intenziven glavobol (lokaliziran ali nelokaliziran, pogosto pulzirajoč), ki se pojavi 10-30 minut po uporabi in traja več kot pol ure, pogosto ga spremljata slabost in bruhanje.
2. Bolečina v prsnem košu, nelagodje v levem hipohondriju, v predelu prsnega koša na levi strani, obsevanje bolečine v levo, v levi zgornji okončini, levi ključnici, zmanjšano površinsko občutenje v levih delih.
3. Napadi panike, psihoza, anksioznost, depersonalizacija/derealizacija.
4. Povečanje frekvence pulza za več kot 110 na minuto, povečanje krvnega tlaka za več kot 140/95 mmHg.
5. Zvišanje telesne temperature za več kot 37,5 C in hipertermija, ki traja več kot eno uro po uporabi.
6. Drobno tresenje, krči, motnje zavesti do kome.
7. Akutni koronarni sindrom.
8. Nenadna srčna smrt.
9. Serotoninski sindrom.
Prva pomoč pri prevelikem odmerjanju.
Indikacije za odhod v bolnišnico ali klic reševalnega vozila: motena ali odsotna zavest, moten govor, motorična aktivnost, pomanjkanje orientacije v prostoru in času, huda bolečina za prsnico, ki traja več kot pol ure, zvišanje telesne temperature za več kot 38,0 C ali hipertermija, ki traja več kot pol ure, zvišanje krvnega tlaka za več kot 180/110 mmHg brez učinka hipotenzivnega zdravljenja.
1. Zdravljenje bolnikov s krvnim tlakom več kot 140/95 mm Hg vključuje eno tableto benzodiazepina ali blokatorja beta brez lastnega simpatikomimetičnega delovanja, eno tableto zaviralca ACE, po 30 minutah eno tableto pomirjevala (0,25 mg alprazolama).
2. Pri bolnikih z močno anksioznostjo, paničnim napadom, psihozo: ena tableta pomirjevala in ena tableta nevroleptika s sedativnim učinkom, psihološka pomoč, nujna psihoterapija.
3. Pri bolnikih z bolečino v prsnem košu, nelagodjem v prsih: ena tableta počasnih blokatorjev kalcijevih kanalov tretje generacije, refleksno zmanjšanje srčnega utripa, ena tableta zaviralca ACE tretje generacije ALI ena tableta agonista z imidazolinskimi učinki ALI ena tableta ; če bolečinski sindrom v 20 minutah ne postane manj intenziven, se priporoča obisk bolnišnice.
4. Kadar se telesna temperatura ne zviša za več kot 37,5 C, se odredi dinamično opazovanje za pol ure. Farmakološko zdravljenje ni potrebno. Če hipertermija traja več kot pol ure (ob odsotnosti zunanjih vzrokov), je priporočljivo iti v bolnišnico.
5. Pri bolnikih z intenzivnim glavobolom je priporočljiva uporaba antispazmodikov v kombinaciji s pomirjevalnimi rastlinskimi zdravili ali pomirjevali v majhnih odmerkih. Če je glavobol povezan z bruhanjem, je priporočljiva intramuskularna injekcija metoklopramida 2,0 ml. Izolirana slabost in funkcionalna dispepsija ne zahtevata farmakološkega zdravljenja.
6. Pri tresenju, zmernih krčih ali blagi psihomotorični agitaciji se priporočajo pomirjevala. V teh primerih se močno odsvetuje uporaba nevroleptikov.
Medsebojno delovanje benzilpiperazina z drugimi snovmi, kontraindikacije za uporabo
Pravilo "ne-ADIOS":
Nealkohol - uporaba z alkoholom ni priporočljiva.
Nedisocialna zdravila - ni priporočljiva uporaba z disociativnimi zdravili.
Non-iMAO - ni priporočljivo uporabljati z zaviralci monoaminooksidaze.
Non-Opiates - ni priporočljivo uporabljati z agonisti opioidnih receptorjev.
Ne-stimulatorji - ni priporočljivo uporabljati s stimulansi.
Majhno tveganje pri uporabi benzilpiperazina skupaj z naslednjimi snovmi: benzodiazepini, kokainom, SSRI, MDMA, konopljo, kofeinom.
Srednje tveganje pri uporabi benzilpiperazina skupaj z naslednjimi snovmi: gobe, LSD, DMT, meskalin, 2С-х, ketamin, metoksetamin, alkohol, GHB.
Veliko tveganje: DOx, PCP, DXM, 5-MeO-xxT, 2C-Tx, NBOMes.
Izjemno nevarna je uporaba benzilpiperazina skupaj z αMT, tramadolom, drugimi agonisti opioidnih receptorjev, zaviralci MAO.
Last edited by a moderator: