LSD in opiati za injiciranje
LSD (dietilamid lizergične kisline) učinkuje tako, da sodeluje z možganskimi nevrotransmiterskimi sistemi, predvsem s sistemom serotonina. Serotonin ali 5-hidroksitriptamin (5-HT) sodeluje pri uravnavanju razpoloženja, zaznavanja in spoznavanja. Delovanje LSD-ja je osredotočeno zlasti na receptor 5-HT2A, podtip serotoninskih receptorjev, ki ga v visokih koncentracijah najdemo v možganski skorji in drugih predelih možganov, vključenih v čutno zaznavanje in mišljenje višjega reda.
Ko LSD vstopi v možgane, se veže na receptorje 5-HT2A in jih aktivira. Ta aktivacija ne posnema običajnih učinkov serotonina, temveč na zapleten način prekine običajne signalne poti. Posledica tega so znatne spremembe v zaznavanju, mišljenju in čustvovanju. To motnjo lahko razumemo na več ključnih načinov:
1. Obdelava čutil in zaznavanje: Receptorji 5-HT2A so močno vpleteni v procesiranje senzoričnih informacij, zlasti na področjih, kot sta vidna skorja in slušni centri. Ko se LSD veže na te receptorje, spremeni način interpretacije čutnega vnosa. To vodi do živih vizualnih popačenj ali halucinacij, spremenjenih slušnih izkušenj ter spremembe v zaznavanju prostora in časa.
2. Povečana kortikalna ekscitacija: LSD spodbuja sproščanje glutamata, ki je glavni možganski vzburjevalni nevrotransmiter. To povzroči povečanje kortikalne aktivnosti, zlasti na področjih, povezanih z vidnim in čutnim procesiranjem. Možgani postanejo hiperaktivni v smislu načina obdelave dražljajev. To je eden od razlogov za povečano zavedanje ali povečanje podrobnosti, o katerih pogosto poročajo uporabniki.
3. Spremenjena povezljivost med možganskimi območji: LSD spodbuja povečano komunikacijo med možganskimi regijami, ki se običajno ne povezujejo tako neposredno. Študije z uporabo funkcionalne magnetne resonance (fMRI) so pokazale, da se med izkušnjo LSD možganske mreže, ki so običajno ločene, začnejo svobodneje povezovati. Vizualna skorja lahko na primer bolj komunicira z omrežjem privzetega načina (DMN), ki je vključeno v samoreferenčno mišljenje in ego. To bi lahko pojasnilo, zakaj uporabniki pogosto doživljajo občutek razkroja ega, ko se zdi, da se meje med njimi in zunanjim svetom brišejo, kar vodi v občutek enosti ali enotnosti z okolico.
4. Učinki na omrežje privzetega načina (DMN): DMN je sklop možganskih regij, ki so aktivne, ko nismo osredotočeni na zunanji svet, na primer med sanjarjenjem, introspekcijo in samorefleksijo. LSD moti normalno delovanje DMN, kar naj bi prispevalo k doživljanju razkroja ega ali izgube lastne identitete. Uporabniki pogosto poročajo o občutku, kot da so presegli občutek lastnega jaza in doživljajo povezanost z vsem, kar jih obdaja.
5. Aktivnost dopamina in noradrenalina: LSD sicer primarno deluje prek serotonina, vendar deluje tudi na dopaminske in noradrenalinske receptorje. Dopamin je vpleten v možganske poti nagrajevanja in ugodja, noradrenalin pa vpliva na vzburjenost in budnost. S temi interakcijami je mogoče pojasniti nekatere stimulativne in evforične učinke LSD ter povečano čustveno intenzivnost in raven energije med potovanjem.
Injicirani opiati, kot so heroin, morfin in fentanil, delujejo tako, da medsebojno vplivajo na možganske opioidne receptorje, ki so del telesnih naravnih sistemov za bolečino in nagrajevanje. Ti receptorji so razporejeni po celotnem osrednjem živčevju in jih običajno aktivirajo endorfini, naravne kemikalije za lajšanje bolečine v telesu. Pri vbrizgavanju opiatov možgane in telo preplavijo močne sintetične ali naravne spojine, ki se vežejo na te opioidne receptorje in povzročijo vrsto fizioloških in psiholoških učinkov.
Ko opiat doseže možgane, prestopi krvno-možgansko pregrado in se veže predvsem na mu-opioidne receptorje. Ti receptorji so skoncentrirani v predelih možganov, ki uravnavajo bolečino, nagrajevanje in čustvene odzive, kot so možgansko deblo, limbični sistem in hrbtenjača. Z vezavo na te receptorje opiati zavirajo prenos bolečinskih signalov, kar povzroči analgetični (protibolečinski) učinek. Zato se injekcijski opiati uporabljajo v medicini za lajšanje hudih bolečin, kot v primeru morfija, ki ga pogosto dajejo v bolnišnicah za akutno bolečino po operaciji ali poškodbi.
Poleg lajšanja bolečine opiati sprožijo tudi sproščanje velikih količin dopamina v možganskem nagradnem vezju, zlasti v nucleus accumbens. Dopamin je nevrotransmiter, ki je povezan z užitkom in nagrajevanjem, ta porast dopamina pa povzroča intenzivne občutke evforije in dobrega počutja.
Vsak opiat ima nekoliko drugačen profil. Heroin se na primer po vstopu v možgane hitro pretvori v morfin, ker pa hitreje prestopi krvno-možgansko pregrado, so učinki v primerjavi z drugimi opiati bolj intenzivni in takojšnji. Fentanil pa je veliko močnejši od heroina ali morfija - od 50- do 100-krat močnejši od morfija. Že majhna količina fentanila lahko povzroči globoko lajšanje bolečin in evforijo, vendar je z njim povezano tudi veliko večje tveganje za prevelik odmerek, saj zavira sposobnost možganov, da uravnavajo dihanje.
Kombinacija LSD in opiatov za injiciranje prinaša širok spekter zapletenih in potencialno nevarnih učinkov.
Eno od pomembnih tveganj je depresija dihanja. Opiati z delovanjem na možgansko deblo zavirajo dihanje, veliki odmerki ali močni opioidi, kot je fentanil, pa lahko povzročijo smrtno odpoved dihanja. LSD sicer ne vpliva neposredno na dihanje, lahko pa izkrivlja zaznavanje in presojo ter tako potencialno prikrije opozorilne znake bližajočega se prevelikega odmerka. Oseba pod vplivom obeh snovi morda ne bo prepoznala ali se odzvala na nevarno stopnjo sedacije, ki jo povzročajo opiati, zato je prevelik odmerek veliko bolj verjeten.
Poleg tega lahko LSD povzroči hiperaktivnost ali nemir, kar lahko paradoksalno začasno prikrije sedativne učinke opiatov, kar daje lažen občutek varnosti pred nenadnim zlomom v prevelikem odmerku.
S psihološkega vidika lahko halucinogene lastnosti LSD-ja močno vplivajo na razpoloženje in miselne vzorce. V kombinaciji z opiati lahko močna evforija zaradi opiatov povzroči okrepljena čustvena ali celo duhovna doživetja. Obstaja pa tudi nevarnost čustvene disregulacije, ko se disociativni ali halucinacijski učinki LSD-ja združijo z otrplostjo, ki jo povzročajo opiati, in povzročijo ekstremna čustvena nihanja ali zmedenost. Uporabniki se lahko počutijo ločene od resničnosti, doživljajo strašljive blodnje, kar še poveča tesnobo in paniko.
Poleg tega je uživanje več snovi, ki vključujejo te droge, povezano z večjim tveganjem za dolgoročne težave z duševnim zdravjem. Pri kroničnih uporabnikih se lahko razvije motnja zaznavanja halucinogena (HPPD) ali trajna psihoza, ki se lahko poslabša zaradi psiholoških odtegnitvenih simptomov, povezanih z uporabo opiatov.
Kombinacija LSD z opiati za injiciranje tako poveča nevarnosti obeh drog in ustvari nepredvidljivo mešanico halucinogene prekomerne stimulacije in sedacije, ki jo povzročajo opioidi, kar dramatično poveča tveganje za prevelik odmerek, krize duševnega zdravja in dolgoročne poškodbe možganskih funkcij.
Nismo naleteli na potrjene podatke o akutnih in smrtnih stanjih, povezanih s to kombinacijo. Hkrati ni znakov vrednih pozitivnih rekreativnih učinkov, ki bi lahko prekrili tveganja te kombinacije.
Glede na zgoraj navedeno priporočamo, da to kombinacijo obravnavate zelo previdno.
Last edited by a moderator: