Posebno molekularno stikalo vpliva na zasvojenostno (odvisno) vedenje in določa moč odziva telesa na zasvojenostne droge.
Skupina raziskovalcev z univerz v Heidelbergu in Sorboni (Pariz) je do te ugotovitve prišla med poskusi na miših (kot zdravilo je bil uporabljen kokain). Raziskovalci pod vodstvom profesorja Hilmarja Badinga (Heidelberg) in profesorja Petra Vanhouta (Pariz) so dokazali, da beljakovina Npas4 uravnava strukturo in delovanje živčnih celic, ki so odgovorne za odvisno vedenje pri miših. Ko so med poskusom zmanjšali količino Npas4, je bil odziv živali na kokain bistveno šibkejši.
Po besedah vodilnega avtorja študije Thomasa Lisseka na živalskem modelu Npas4 deluje kot molekularni regulator občutljivosti na droge, ki povzročajo zasvojenost in zlorabo. Avtorji upajo, da bodo rezultati tega dela pripomogli k boljšemu razumevanju narave zasvojenosti pri ljudeh in bi se lahko uporabili v klinični praksi. Kot zdravnik in znanstvenik opravlja raziskave za svojo doktorsko disertacijo o molekularnih signalnih mehanizmih, ki povezujejo nevronsko aktivnost s prepisovanjem genov, v Interdisciplinarnem centru za nevroznanost (IZN) na Univerzi v Heidelbergu. Raziskovalec tudi meni, da rezultati potrjujejo obstoj biološke podlage za zasvojenost, podobno kot pri razvoju sladkorne bolezni ali bolezni srca in ožilja.
Protein Npas4 je tako imenovani transkripcijski faktor. Thomas Lissek pojasnjuje, da lahko Npas4 obravnavamo kot dirigent, ki usklajuje, koliko in katere molekule bodo nastale v celici. Molekule, na katere Npas4 predvsem deluje, uravnavajo vzorce električne aktivnosti in strukturo živčnih celic ter vplivajo na število sinaps med njimi. Ko smo eksperimentalno zmanjšali količino Npas4, se je zmanjšalo tudi število medceličnih stikov med nevroni. Posledično so miši pokazale šibkejši odziv na kokain kot takrat, ko je bilo število beljakovin Npas4 večje.
Tudi rezultati tega dela znanstvenikov iz Heidelberga in Pariza dokazujejo, da Npas4 nadzorujejo posebni regulativni mehanizmi. Do indukcije izražanja te beljakovine pride le prek signalov, ki povzročijo povečanje koncentracije kalcija v jedrih nevronov. Na primer, aktivacija dopaminskih receptorjev (ki je najbolj obravnavan mehanizem zasvojenosti) ne poveča Npas4. Raziskovalni skupini Hilmarja Badinga in Petra Vanhouta sta to značilnost lahko potrdili tudi na primeru nevronov, pridobljenih iz človeških matičnih celic.
Nenavaden mehanizem regulacije izražanja Npas4 je zanimiv tako za temeljne biološke raziskave kot za razvoj kliničnih terapij odvisnosti. Profesor Bading (direktor oddelka za nevrobiologijo na IZN) dodaja, da sta izpostavljenost Npas4 in s tem povezana signalna pot za nadzor odvisniškega vedenja obetavni terapiji.
Študija je bila izvedena v okviru nemško-francoskega skupnega projekta in sta jo med drugim financirali Nemška raziskovalna fundacija (DFG) in Nacionalna agencija za raziskave (ANR, Francija). Rezultati so bili objavljeni v reviji EMBO Reports.