Terapevtski potencial psihedelikov pri zdravljenju psihiatričnih motenj ali motenj uporabe snovi je znan že desetletja. Vendar pa razlogi, zakaj psihedeliki kažejo presenetljive rezultate, niso tako očitni. Ta publikacija se osredotoča na preučevanje nevroplastičnosti, ki jo povzročajo psihedeliki, kot glavnega dejavnika njihove učinkovitosti.
Psihedeliki, materija in duh
Kot piše Dr. Nora Volkow v svojih raziskovalnih komentarjih: "Prevladujoči pogled na odvisnost od drog jo obravnava kot bolezen možganov". Po tem modelu je za zasvojenost značilna izguba svobodne volje, pojasnjujejo pa jo nevrobiološki razlogi - uživanje drog spremeni normalne kognitivne procese ter procese, povezane s sistemom nagrajevanja, v patološke (slika 2). Ta model naj bi destigmatiziral uporabo snovi: navsezadnje vzrok ni naravna šibkost značaja, temveč bolezen. Žal je v resnici tudi obisk pri narkologu označen in posledično se ponovno ustvari stigma.
Alternativa je model učenja, ki pa ga odbijajo družbeni in okoljski dejavniki: neugodne izkušnje v otroštvu in mladostništvu, fizične in psihološke travme ter revščina vodijo v uživanje snovi. V tej paradigmi se zasvojenost obravnava kot naraven, od konteksta odvisen odziv na zapletene okoljske okoliščine in ne kot bolezen ali značajska slabost.
Tudi tu so prisotne nevrobiološke spremembe, vendar se obravnavajo kot posledica normalnega delovanja možganov: vedenjske navade se razvijejo po modelu "spodbuda-odgovor", njihovo poznejše ponavljanje pa je normalno učenje. Zavedanje, da je človek bolnik, po drugi strani pomeni, da je njegova prva dolžnost upoštevati navodila tistih strokovnjakov, ki se zanašajo na medikamentozni pristop, kar v nekaterih primerih vodi v prelaganje odgovornosti za okrevanje na zdravstveno osebje. Z vidika modela učenja je ključno raziskovanje lastnih motivacij in prepričanj.
Tudi tu so prisotne nevrobiološke spremembe, vendar se obravnavajo kot posledica normalnega delovanja možganov: vedenjske navade se razvijejo po modelu "spodbuda-odgovor", njihovo poznejše ponavljanje pa je normalno učenje. Zavedanje, da je človek bolnik, po drugi strani pomeni, da je njegova prva dolžnost upoštevati navodila tistih strokovnjakov, ki se zanašajo na medikamentozni pristop, kar v nekaterih primerih vodi v prelaganje odgovornosti za okrevanje na zdravstveno osebje. Z vidika modela učenja je ključno raziskovanje lastnih motivacij in prepričanj.
Na splošno se izraz"(nevro)plastičnost" nanaša na sposobnost možganov, da med življenjem spreminjajo obstoječe nevronske poti na strukturni in funkcionalni ravni.
Strukturna plastičnost se nanaša na morfološke spremembe nevronov (v aksonih, dendritih in dendritičnih bodicah - slika 3) ali nevronskih poti, pojav in odstranitev sinaps ter nevrogenezo.
Sinaptična plastičnost se nanaša na povečanje ali zmanjšanje sinaptične moči glede na povečanje ali zmanjšanje aktivnosti med nevroni. Na spremembe aktivnosti vplivajo izkušnje: učenje, pri katerem se komunikacija med določenimi nevroni poveča, in pozabljanje, ko se komunikacija oslabi.
Nazoren primer plastičnosti, povezane s prilagodljivimi spremembami, je reorganizacija možganske skorje zaradi sprememb v prejetih informacijah. Pri slepih ljudeh se na primer vidna skorja aktivira med lokalizacijo zvoka, taktilnim zaznavanjem in zaznavanjem vonja. Očitno ta del možganov, nezaseden z vidnim zaznavanjem, začne obdelovati senzorične tokove drugih modalitet. Enako presenetljiv primer neprilagojene spremembe je zasvojenost, saj temelji na plastičnosti nevronskih vezij, ki sodelujejo pri odločanju; mehanizmih krepitve in nagrajevanja; spremembah nevrotransmiterskih sistemov, morfologiji nevronov itd. Na osebni ravni se to kaže kot zmanjšana sposobnost nadzora nad uporabo in manjša motivacija za uživanje v naravnih virih, kot so šport, hrana ali spolnost.
Toda ali lahko plastičnost povzročijo kognitivni procesi, temveč tablete? - Zdi se, da ima to vprašanje že odgovor!
Snovi, ki lahko po enkratni uporabi bistveno spremenijo plastičnost (vplivajo na rast nevritov, gostoto dendritičnih trnov, število sinaps itd.), imenujemo psihoplastogeni. Njihovi pomembni razlikovalni značilnosti sta manifestacija učinkov po enkratni uporabi in njihova dolgotrajna obstojnost.
Toda ali lahko plastičnost povzročijo kognitivni procesi, temveč tablete? - Zdi se, da ima to vprašanje že odgovor!
Snovi, ki lahko po enkratni uporabi bistveno spremenijo plastičnost (vplivajo na rast nevritov, gostoto dendritičnih trnov, število sinaps itd.), imenujemo psihoplastogeni. Njihovi pomembni razlikovalni značilnosti sta manifestacija učinkov po enkratni uporabi in njihova dolgotrajna obstojnost.
Treba je poudariti, da se tako zmanjševanje kot povečevanje števila bodic nanašata na plastičnost. Ali je to dobro ali slabo, pa je odvisno od področja možganov in vrste vpliva na plastičnost (uporaba stimulansov, psihoplastogenov, reševanje sudokuja, učenje novega jezika itd.) Na primer, več bodic lahko pomeni sposobnost nevrona, da tvori več sinaps z drugimi nevroni.
Potopimo se v ocean psihoplastogenov
Sprva so se raziskave psihedelikov začele z drugimi cilji in vprašanji. V petdesetih letih 20. stoletja so psihiatri preučevali možnost uporabe psihedelikov za razumevanje narave psihoz (tako da so jih jemali sami) in za spremljavo psihoterapije (v tem primeru so psihoaktivne snovi jemali že pacienti). Ko je LSD iz laboratorijev pricurljal na ulice, pa so raziskave prepovedali najprej v ZDA, nato pa še v številnih drugih državah. Prepoved v ZDA in začetek vojne proti drogam pripisujejo dejstvu, da je bila Amerika v šestdesetih letih 20. stoletja v vojni z Vietnamom, med udeleženci protivojnega gibanja pa so bili tudi hipiji, kontrakultura, delno povezana z uporabo psihedelikov. Ameriška vlada je LSD demonizirala s širjenjem mitov, na primer, da LSD vsebuje strup strihnin.
To seveda ni prispevalo k razcvetu znanstvenih raziskav, ki so cvetele desetletja pozneje in so jih poimenovali "psihedelična renesansa" - od takrat so psihedelike raziskovali kot zdravilo za zdravljenje depresije, posttravmatske stresne motnje, odvisnosti od snovi, zmanjševanje tesnobe, povezane s strahom pred smrtjo, pri ljudeh z rakom v terminalni fazi.
Danes se metodologija, uporabljena v pilotnih in nadaljnjih študijah, začenja revidirati, saj so zaradi psihedelične izkušnje dvojno slepe s placebom nadzorovane študije (kaj pravijo znanstveniki namesto mantre) izjemno težavne, saj kljub uporabi aktivnega placeba tako zdravnik kot bolnik lahko ločita velike odmerke psihedelikov od placeba. Raziskovalci so zdaj bolj dosledni pri postavljanju kontrolnih poskusov, postavljajo nova vprašanja - in tu se znajdemo na točki, ko znanstveniki namesto opisovanja neoprijemljive mistične izkušnje štejejo število pik ali receptorjev, da bi na pojav pogledali z bolj materialistične perspektive.
Sprva so se raziskave psihedelikov začele z drugimi cilji in vprašanji. V petdesetih letih 20. stoletja so psihiatri preučevali možnost uporabe psihedelikov za razumevanje narave psihoz (tako da so jih jemali sami) in za spremljavo psihoterapije (v tem primeru so psihoaktivne snovi jemali že pacienti). Ko je LSD iz laboratorijev pricurljal na ulice, pa so raziskave prepovedali najprej v ZDA, nato pa še v številnih drugih državah. Prepoved v ZDA in začetek vojne proti drogam pripisujejo dejstvu, da je bila Amerika v šestdesetih letih 20. stoletja v vojni z Vietnamom, med udeleženci protivojnega gibanja pa so bili tudi hipiji, kontrakultura, delno povezana z uporabo psihedelikov. Ameriška vlada je LSD demonizirala s širjenjem mitov, na primer, da LSD vsebuje strup strihnin.
To seveda ni prispevalo k razcvetu znanstvenih raziskav, ki so cvetele desetletja pozneje in so jih poimenovali "psihedelična renesansa" - od takrat so psihedelike raziskovali kot zdravilo za zdravljenje depresije, posttravmatske stresne motnje, odvisnosti od snovi, zmanjševanje tesnobe, povezane s strahom pred smrtjo, pri ljudeh z rakom v terminalni fazi.
Danes se metodologija, uporabljena v pilotnih in nadaljnjih študijah, začenja revidirati, saj so zaradi psihedelične izkušnje dvojno slepe s placebom nadzorovane študije (kaj pravijo znanstveniki namesto mantre) izjemno težavne, saj kljub uporabi aktivnega placeba tako zdravnik kot bolnik lahko ločita velike odmerke psihedelikov od placeba. Raziskovalci so zdaj bolj dosledni pri postavljanju kontrolnih poskusov, postavljajo nova vprašanja - in tu se znajdemo na točki, ko znanstveniki namesto opisovanja neoprijemljive mistične izkušnje štejejo število pik ali receptorjev, da bi na pojav pogledali z bolj materialistične perspektive.
Ko govorimo o psihoplastogenih, ne moremo ne omeniti najbolj znanega - ketamina, ki s povečanjem števila bodic povzroči hitre spremembe v prefrontalni skorji. Morda je s tem povezan antidepresivni učinek ketamina (slika 5), saj se domneva, da se pri depresiji število dendritičnih bodic zmanjša, zato je lahko povečanje njihovega števila osnova za okrevanje.
Glede uporabe v medicini obstajajo študije, ki pri uporabi ketamina za lajšanje hudih bolečin na urgentnih oddelkih ne navajajo resnih stranskih učinkov, medtem ko druge navajajo enako pogostost neželenih učinkov kot pri benzodiazepinu. V randomiziranih kliničnih študijah, ki so se osredotočale na pooperativno bolečino, ketamin ni pokazal neželenih učinkov - in kljub temu učinkovito kratkoročno lajšanje bolečine ter zmanjšano uporabo opioidov, kadar se ketamin doda kot dodatek pri splošni anesteziji. Vse to se zgodi pri majhnih odmerkih, saj že več kot 1 mg/kg povzroči ne le sedacijo, temveč tudi disociativno stanje.
V ZDA pa je FDA ( Food and Drug Administration) leta 2019 odobrila S-enantiomer ketamina, ki je močnejši od R-enantiomera, za zdravljenje odporne depresije. Vendar znanstvenike skrbi, da ketamin povzroča odvisnost, zato je treba to raziskavo temeljito in obsežno spremljati.
Vendar je treba upoštevati tudi, da je terapevtski potencial psihedelikov lahko omejen zaradi naslednjih dejavnikov.
Glede uporabe v medicini obstajajo študije, ki pri uporabi ketamina za lajšanje hudih bolečin na urgentnih oddelkih ne navajajo resnih stranskih učinkov, medtem ko druge navajajo enako pogostost neželenih učinkov kot pri benzodiazepinu. V randomiziranih kliničnih študijah, ki so se osredotočale na pooperativno bolečino, ketamin ni pokazal neželenih učinkov - in kljub temu učinkovito kratkoročno lajšanje bolečine ter zmanjšano uporabo opioidov, kadar se ketamin doda kot dodatek pri splošni anesteziji. Vse to se zgodi pri majhnih odmerkih, saj že več kot 1 mg/kg povzroči ne le sedacijo, temveč tudi disociativno stanje.
V ZDA pa je FDA ( Food and Drug Administration) leta 2019 odobrila S-enantiomer ketamina, ki je močnejši od R-enantiomera, za zdravljenje odporne depresije. Vendar znanstvenike skrbi, da ketamin povzroča odvisnost, zato je treba to raziskavo temeljito in obsežno spremljati.
Vendar je treba upoštevati tudi, da je terapevtski potencial psihedelikov lahko omejen zaradi naslednjih dejavnikov.
- Verjetnost kratkotrajne tesnobe ali psihološkega nelagodja.
- kontraindikacije za uporabo zaradi psihiatričnih motenj v anamnezi.
- visoka cena zdravljenja, povezanega s psihedeliki (zaradi potrebe po sodelovanju strokovnjakov, ki bodo spremljali bolnika ves čas trajanja psihedeličnega učinka).
V državah, kjer se te raziskave razvijajo, že delujeta Center za preučevanje psihedelikov in zavesti (ZDA) in Center za preučevanje psihedelikov (Združeno kraljestvo). Ločeno je treba omeniti dejstvo, da so psihoaktivne snovi zunaj zakona, zato je za pridobitev dovoljenja za delo z njimi potrebna posebna licenca.
V knjigi Stanislava Grofa, pionirja terapije, povezane z LSD, so informacije o znanstveni paradigmi: kako toga je, ko jo sprejme akademska skupnost; kako jo omejuje znanstvenik, ki postane zgolj "reševalec problemov" in ne subjekt spraševanja ter raziskuje le tisto področje nepojasnjenega, ki se v okviru paradigme šteje za dragoceno. V takšnih razmerah se revolucionarno znanje ne rojeva, novi koncepti se ne upoštevajo in prihaja do stagnacije za desetletja.
Danes pa nasprotno ambasadorji psihedelične renesanse presegajo paradigme preteklosti in se sprašujejo: ali je mogoče spremeniti strukturo psihedelikov, da bi ohranili njihove terapevtske učinke, a odstranili halucinacijske? In ali je mogoče, da so terapevtski učinki psihedelikov predvsem posledica njihovega vpliva na nevroplastičnost in ne globokih mističnih doživetij?
Danes pa nasprotno ambasadorji psihedelične renesanse presegajo paradigme preteklosti in se sprašujejo: ali je mogoče spremeniti strukturo psihedelikov, da bi ohranili njihove terapevtske učinke, a odstranili halucinacijske? In ali je mogoče, da so terapevtski učinki psihedelikov predvsem posledica njihovega vpliva na nevroplastičnost in ne globokih mističnih doživetij?