Kavalakton
Kavalaktoni so razred laktonskih spojin, ki jih večinoma vsebuje rastlina kava kava (Piper methysticum). Poleg tega jih najdemo tudi v rastlini Alpinia Zerumbet [1]. Ta razred spojin je razlog za psihoaktivne lastnosti kave, ki jih je Evropa spoznala v 18. stoletju [2]. Informacije o tej rastlini sem prvič izvedel iz del ameriškega kemika Alexandra Shulgina, ki je bil eden od pionirjev pri preučevanju lastnosti te rastline.
Skupno je 6 glavnih kavalaktonov: - Kavain, 7,8-dihidrokavain
- Metilsticin
- 7,8-dihidromethicin
- Yangonin
- Desmetoksiangonin.
Lastnosti
Aktivne spojine so preučevali zaradi njihovih analgetičnih lastnosti. Pri peroralnem uživanju kavain in dihidrokavain kažeta najkrajši čas absorpcije, vrh učinka pa dosežeta največ 10 minut po zaužitju. Metisticin in dihidrometisticin sta močnejša, vendar se največji učinek pokaže šele 45 minut po zaužitju. Te snovi imajo skupaj sinergijski učinek [3]. Poleg analgetičnih lastnosti so v študiji Alexandra Shulgina iz leta 1973 ugotovili tudi protiglivične in antikonvulzivne učinke.
Kaj pa nam o kavi pove sodobna znanost? Znanstveniki so dokazali, da glavni učinek kavalaktonov izhaja iz dejstva, da so ligandi receptorjev GABA-A [4, 5, 6]. Vendar pa študija iz leta 2007 kaže, da delovanje kave GABA ni omejeno le na GABA. Izkazalo se je, da je. V članku iz leta 2012 je osebje italijanskega nacionalnega raziskovalnega sveta pokazalo, da je ena od spojin kave, jangonin, ligand CB-1 endokanabinoidnega receptorja (ne tako močan kot THC, a vseeno). Vendar je treba opozoriti, da je bilo to delo opravljeno le in vitro, zato je potrebnih več raziskav, da bi potrdili, da se psihoaktivni kanabimetični učinki pojavljajo tudi pri ljudeh. V praksi ljudje naenkrat zaužijejo približno 10-krat več jangonina, kot je bilo raziskanega, zato lahko še vedno štejemo, da so učinki na CB-1 precej verjetni [7]. Zanimivo je tudi to, da so kavalaktoni inhibitorji MAO, ki so po jakosti primerljivi s kurkuminom, ki je bil v študiji izbran kot referenca [8]. To lahko pojasni njihovo delovanje proti depresiji.
Uporaba
Poleg rekreativne uporabe se je kava uveljavila tudi kot zdravilno sredstvo. Čeprav je bilo v študijah o mehanizmu delovanja tega alkaloida nekaj nejasnosti, je v študijah o učinkih kave na nekatere bolezni že nekaj zanimivih in potrjenih informacij. Kot ste opazili v prejšnjem poglavju, kavalaktoni delujejo proti anksioznosti. Zakaj tega ne bi uporabili pri resnični bolezni, ki jo spremlja tesnoba? Najzgodnejše delo, ki sem ga našel, sega v leto 2009. Pokazalo je, da je izvleček kave varno in učinkovito zdravilo za zdravljenje depresije in generalizirane anksiozne motnje (če zaužijemo največ 250 mg kavalaktonov na dan) [9]. Poznejše študije (vključno z dvojno slepo, s placebom nadzorovano študijo) so potrdile terapevtsko učinkovitost te rastline, pri čemer je omenjeno, da je ta učinkovitost primerljiva z učinkovitostjo buspirona in opipramola [10, 11, 12].
Omejitve
Kljub pozitivnim lastnostim kave obstajajo tudi negativni učinki te rastline. Ker so nekateri kavalaktoni zaviralci MAO, jih zaradi nevarnosti serotoninskega sindroma, ki je lahko usoden, ne smemo uporabljati skupaj z antidepresivi. Prav tako kave ne smemo uživati skupaj s sirom, saj obstaja nevarnost tiraminskega sindroma. Poleg tega kavalaktoni škodujejo jetrom. V redkih primerih ima lahko izvleček kave močan hepatotoksičen učinek [13, 14, 15]. Kultivarji, ki se priporočajo za tradicionalno uporabo, vsebujejo manj flavokavinov, ki so strupeni za jetra. Zbiranje korenin rastlin, mlajših od 5 let, ni priporočljivo.
Tradicionalna uporaba
Aleksander Šulgin navaja, da so kavo uporabljali kot poživljajočo pijačo, ki je bila običajen del družabnega življenja, podobno kot kava v naši kulturi. Med obredom so ljudje prekrižali noge pred seboj in sedeli v opojnem stanju. Dobro sta dokumentirana dva načina priprave pijače [16].
Metoda Tonga
Pri tej metodi so ljudje najprej prežvečili korenine rastline, da so jo zdrobili, pri čemer so se čim bolj izogibali stiku sline s pulpo in se izogibali njenemu požiranju. Nato so prežvečeno snov namočili v vodo in jo napolnili. Nato se tekočina odlije in je pripravljena za uživanje. Oseba, ki je žvečila rastlino, je občutila otrplost jezika in dolgotrajno izgubo okusa. Opis učinkov po zaužitju je bil podoben močnemu alkoholnemu opoju.
Vendar so misijonarji to metodo prepovedali zaradi njene nehigieničnosti. Najpomembnejši del obreda je dodajanje vode k masi. Pripravljen napitek se postreže vsakemu posamezniku posebej, pri čemer se vsakega pokliče po imenu; v Samoi v ta namen uporabljajo posebna imena, ki se zunaj tega obreda ne uporabljajo. Ko oseba prejme napitek, tleskne z rokami in izlije majhno količino kave bogovom, nato pa popije preostanek.
Metoda Fidži
Ta postopek je dandanes bolj pogost. Vključuje mehansko mletje korenine, med katerim jo navlažijo z vodo. Nastala kaša se nato prelije z vodo. Pri uporabi te metode je psihoaktivnih učinkov manj, prevladujejo tonični učinki in učinki proti tesnobi. Shulgin domneva, da lahko encimi sline povzročijo pretvorbo aktivnih snovi kave kava, kar bi prispevalo k psihoaktivnim učinkom, opisanim pri uporabi metode, ki se uporablja v kraljestvu Tonga.
Zaključek
Kljub vsej privlačnosti kavalaktonov in kave korenine te rastline ni lahko kupiti. V nekaterih državah in državah v Evropi so opojne paprike uvrščene na seznam zelo močnih in strupenih snovi, kar posledično prepoveduje njihovo uporabo v prehranskih dopolnilih. Vendar pa se lahko povsem zakonito odpravite na obred kave na otokih Fidži, kjer bo potekal v skladu z vsemi tradicijami.
Kaj pa nam o kavi pove sodobna znanost? Znanstveniki so dokazali, da glavni učinek kavalaktonov izhaja iz dejstva, da so ligandi receptorjev GABA-A [4, 5, 6]. Vendar pa študija iz leta 2007 kaže, da delovanje kave GABA ni omejeno le na GABA. Izkazalo se je, da je. V članku iz leta 2012 je osebje italijanskega nacionalnega raziskovalnega sveta pokazalo, da je ena od spojin kave, jangonin, ligand CB-1 endokanabinoidnega receptorja (ne tako močan kot THC, a vseeno). Vendar je treba opozoriti, da je bilo to delo opravljeno le in vitro, zato je potrebnih več raziskav, da bi potrdili, da se psihoaktivni kanabimetični učinki pojavljajo tudi pri ljudeh. V praksi ljudje naenkrat zaužijejo približno 10-krat več jangonina, kot je bilo raziskanega, zato lahko še vedno štejemo, da so učinki na CB-1 precej verjetni [7]. Zanimivo je tudi to, da so kavalaktoni inhibitorji MAO, ki so po jakosti primerljivi s kurkuminom, ki je bil v študiji izbran kot referenca [8]. To lahko pojasni njihovo delovanje proti depresiji.
Uporaba
Poleg rekreativne uporabe se je kava uveljavila tudi kot zdravilno sredstvo. Čeprav je bilo v študijah o mehanizmu delovanja tega alkaloida nekaj nejasnosti, je v študijah o učinkih kave na nekatere bolezni že nekaj zanimivih in potrjenih informacij. Kot ste opazili v prejšnjem poglavju, kavalaktoni delujejo proti anksioznosti. Zakaj tega ne bi uporabili pri resnični bolezni, ki jo spremlja tesnoba? Najzgodnejše delo, ki sem ga našel, sega v leto 2009. Pokazalo je, da je izvleček kave varno in učinkovito zdravilo za zdravljenje depresije in generalizirane anksiozne motnje (če zaužijemo največ 250 mg kavalaktonov na dan) [9]. Poznejše študije (vključno z dvojno slepo, s placebom nadzorovano študijo) so potrdile terapevtsko učinkovitost te rastline, pri čemer je omenjeno, da je ta učinkovitost primerljiva z učinkovitostjo buspirona in opipramola [10, 11, 12].
Omejitve
Kljub pozitivnim lastnostim kave obstajajo tudi negativni učinki te rastline. Ker so nekateri kavalaktoni zaviralci MAO, jih zaradi nevarnosti serotoninskega sindroma, ki je lahko usoden, ne smemo uporabljati skupaj z antidepresivi. Prav tako kave ne smemo uživati skupaj s sirom, saj obstaja nevarnost tiraminskega sindroma. Poleg tega kavalaktoni škodujejo jetrom. V redkih primerih ima lahko izvleček kave močan hepatotoksičen učinek [13, 14, 15]. Kultivarji, ki se priporočajo za tradicionalno uporabo, vsebujejo manj flavokavinov, ki so strupeni za jetra. Zbiranje korenin rastlin, mlajših od 5 let, ni priporočljivo.
Tradicionalna uporaba
Aleksander Šulgin navaja, da so kavo uporabljali kot poživljajočo pijačo, ki je bila običajen del družabnega življenja, podobno kot kava v naši kulturi. Med obredom so ljudje prekrižali noge pred seboj in sedeli v opojnem stanju. Dobro sta dokumentirana dva načina priprave pijače [16].
Metoda Tonga
Pri tej metodi so ljudje najprej prežvečili korenine rastline, da so jo zdrobili, pri čemer so se čim bolj izogibali stiku sline s pulpo in se izogibali njenemu požiranju. Nato so prežvečeno snov namočili v vodo in jo napolnili. Nato se tekočina odlije in je pripravljena za uživanje. Oseba, ki je žvečila rastlino, je občutila otrplost jezika in dolgotrajno izgubo okusa. Opis učinkov po zaužitju je bil podoben močnemu alkoholnemu opoju.
Vendar so misijonarji to metodo prepovedali zaradi njene nehigieničnosti. Najpomembnejši del obreda je dodajanje vode k masi. Pripravljen napitek se postreže vsakemu posamezniku posebej, pri čemer se vsakega pokliče po imenu; v Samoi v ta namen uporabljajo posebna imena, ki se zunaj tega obreda ne uporabljajo. Ko oseba prejme napitek, tleskne z rokami in izlije majhno količino kave bogovom, nato pa popije preostanek.
Metoda Fidži
Ta postopek je dandanes bolj pogost. Vključuje mehansko mletje korenine, med katerim jo navlažijo z vodo. Nastala kaša se nato prelije z vodo. Pri uporabi te metode je psihoaktivnih učinkov manj, prevladujejo tonični učinki in učinki proti tesnobi. Shulgin domneva, da lahko encimi sline povzročijo pretvorbo aktivnih snovi kave kava, kar bi prispevalo k psihoaktivnim učinkom, opisanim pri uporabi metode, ki se uporablja v kraljestvu Tonga.
Zaključek
Kljub vsej privlačnosti kavalaktonov in kave korenine te rastline ni lahko kupiti. V nekaterih državah in državah v Evropi so opojne paprike uvrščene na seznam zelo močnih in strupenih snovi, kar posledično prepoveduje njihovo uporabo v prehranskih dopolnilih. Vendar pa se lahko povsem zakonito odpravite na obred kave na otokih Fidži, kjer bo potekal v skladu z vsemi tradicijami.
Albizia Julibrissin
Prvi del znanstvenega imena, albizija, izhaja iz imena Firenčana Filippa del Albizzija, ki je rastlino leta 1745 predstavil Evropi. Epitet vrste, julibrissin, je popačenka besede gul-i abrisham, ki v perzijščini pomeni "svilena roža". Njeni listi se ponoči počasi zapirajo, ob dežju pa se upognejo navzdol; tako njeno sodobno perzijsko ime "šabkhosb" pomeni "nočno spanje". Ta težnja pojasnjuje tudi splošno kitajsko ime "hehuan", ki pomeni "srečna zaklopka" in simbolizira srečen par v postelji. Na Japonskem so pogosta imena nemunoki, nemurinoki in nenenoki, kar pomeni "spalno drevo". Nemu drevo je delni prevod besede nemunoki.
A. julibrissin se zaradi lepo oblikovanih listov, cvetov in privlačne vodoravne krošnje pogosto goji kot okrasna rastlina v parkih in vrtovih. Pogosto ga sadijo na polsuhih območjih, kot so osrednja dolina Kalifornije, osrednji Teksas in Oklahoma.
Široka krošnja odraslega drevesa omogoča pestro senco. Barve cvetov so od bele do bogato rumene z rdečimi konicami. Poročajo tudi o različicah s kremnimi ali bledo rumenimi cvetovi.
Uporaba
To rastlino uporabljajo v azijskih državah kot samostojno zdravilo za zdravljenje nespečnosti, pa tudi v kombinaciji z drugimi rastlinami. Po njej je aktivno povpraševanje. Leta 2002 je bila na primer na Tajvanu ta rastlina del kombinacije treh zdravilnih rastlin, ki so jih predpisovali bolnikom z nespečnostjo [17]. Za izdelavo zdravilne oblike se najpogosteje uporablja bodisi lubje bodisi cvetovi drevesa v posušeni obliki.Za sedativne učinke rastline naj bi bile odgovorne tri snovi:
- Kvercitrin
- Izokvercitrin
- Julibrozid C1
Kljub želenemu pomirjevalnemu učinku pa je uporaba rastline lahko omejena zaradi dejstva, da njeno lubje vsebuje citotoksične saponine [21, 22], ki pa lahko zaradi aktivacije kaspaze-3 [23] najdejo uporabo pri zdravljenju levkemije.
Anadenanthera peregrina
Anadenanthera peregrina, splošno znana kot yopo ali cohoba, je večletno drevo iz družine Fabaceae. Ta rastlina, ki izvira iz tropskih območij Južne Amerike, zlasti porečja reke Orinoko in Karibov, je zaradi svojih močnih psihoaktivnih učinkov pritegnila pozornost raziskovalcev in navdušencev. Semena A. peregrina vsebujejo bogato paleto alkaloidov, vključno z bufoteninom, dimetiltriptaminom (DMT) in 5-MeO-DMT, ki so odgovorni za njene lastnosti spreminjanja zavesti. Skozi zgodovino so različne avtohtone kulture to rastlino uporabljale v duhovne, zdravilne in rekreacijske namene, kar poudarja njen kulturni pomen in vsestranskost.
Botanični opis in vzorci rasti
Anadenanthera peregrina je srednje veliko drevo, ki običajno doseže višino od 15 do 20 metrov. Njegovo lubje je gladko in sivkasto, listi pa so dvokraki, z majhnimi, eliptičnimi listki. Drevo daje dišeče, kremno obarvane cvetove, iz katerih se razvijejo podolgovati, oleseneli semenski stroki. Vsak strok vsebuje številna rdečkasto rjava semena, ki so glavni vir psihoaktivnih sestavin rastline.
A. peregrina uspeva v tropskem in subtropskem podnebju, pri čemer ima raje dobro odcedna tla in dovolj sončne svetlobe. Drevo je odporno in prenese različne okoljske razmere, vključno z občasnimi poplavami in sušo. Njegova naravna razširjenost sega od Venezuele in Kolumbije do južnih predelov Brazilije in Paragvaja.
Tradicionalna uporaba in kulturni pomen
Uporaba rastline Anadenanthera peregrina sega v predkolumbovske čase, saj arheološki dokazi kažejo, da so jo uživale avtohtone kulture, kot so Taini, Karibi in Yanomami. Semena so tradicionalno zmleli v fin prah, ki so ga nato zmešali z žganimi snovmi, kot so školjke polžev ali rastlinski pepel, in tako pripravili tabasko, imenovano yopo ali cohoba. To mešanico so običajno vdihavali skozi nosnice s pomočjo posebnih pripomočkov za vdihavanje, kot so kostne ali lesene cevke.
Psihoaktivni učinki A. peregrina so bili zelo cenjeni v obrednih in šamanskih kontekstih, saj naj bi olajšali komunikacijo z duhovnim svetom in spodbujali zdravljenje. Poleg tega so rastlino občasno uporabljali v rekreativne namene, saj so uporabniki iskali njene evforične in halucinogene lastnosti.
Psihoaktivni učinki in aktivne sestavine
Semena Anadenanthera peregrina vsebujejo kompleksno mešanico triptaminskih alkaloidov, vključno z bufoteninom, DMT in 5-MeO-DMT. Te spojine delujejo kot agonisti na receptorju 5-HT2A in povzročajo vrsto psihoaktivnih učinkov, ki lahko vključujejo vizualne in slušne halucinacije, spremenjeno zaznavanje časa in prostora, evforijo ter povečano introspekcijo.
Intenzivnost in trajanje izkušnje sta odvisna od različnih dejavnikov, kot so način dajanja, občutljivost posameznika in prisotnost drugih alkaloidov ali dodatkov. Na splošno je za učinke A. peregrina značilen hiter začetek, ki doseže vrh v 15 do 30 minutah in popusti po 1 do 2 urah.
Priprava, uživanje in odmerjanje
Da bi izkoristili psihoaktivne lastnosti Anadenanthera peregrina, je treba semena ustrezno pripraviti in zaužiti. Tradicionalne metode vključujejo mletje semen v droben prah in kombiniranje s kalcinirano snovjo, da se olajša absorpcija in zmanjša morebitna škoda za nosno sluznico. Sodobne prilagoditve lahko vključujejo ekstrakcijo in prečiščevanje aktivnih alkaloidov, ki se nato lahko uparijo ali zaužijejo oralno.
Odmerjanje je odločilen dejavnik pri določanju intenzivnosti in varnosti izkušnje z A. peregrina. Običajni začetni odmerek za tabasko je od 3 do 5 semen na nosnico, izkušeni uporabniki pa se včasih odločijo za večje količine. Pri ekstrahiranih alkaloidih je treba odmerek ustrezno prilagoditi, pri čemer je treba upoštevati čistost in moč pripravka.
Zaključek
Anadenanthera peregrina je izjemna rastlina z bogato zgodovino in raznovrstnimi psihoaktivnimi učinki. Zaradi edinstvene kombinacije botaničnih, kulturnih in farmakoloških lastnosti je zanimiv predmet nadaljnjega raziskovanja in preučevanja. Z razumevanjem in spoštovanjem tradicionalnih uporab in praks, ki spremljajo A. peregrina, lahko pridobimo dragocen vpogled v potencialno uporabo rastline in njen prispevek k področju etnobotanike.